Najprej je bila Impro liga
Ob koncu devetdesetih so ?lani Gledališ?a Ane Monro ob petkovih ve?erih v trnovskem KUDu France Prešeren preigravali uspešnico Variete, mind imenitno kombinacijo duhovitih improvizacijskih iger in nabritih songov. Variete je bil idealna sprostitev, kon?na postaja ob koncu tedna, zato je bila trnovska dvorana pogosto razprodana.
Ko so si po nekaj uspešnih sezonah Varieteja monrojevci zaželeli improvizatorske družbe, so povabili druge skupine, ne nujno gledališke, da jih uvedejo v osnove gledališke improvizacije. Jeseni 1993 je v imenu GAM Andrej Rozman Roza z razglasom v reviji Mzin ustanovil Impro ligo, vsedržavno prvenstvo v gledališki improvizaciji in tako se je za?elo …
Vsaka skupina je dobila mentorja za nekaj vaj, po nekaj tednih pa možnost predstavitve na KUDovem odru. Prvi so se odzvali iz JSKDjeve gledališke šole – GILŠ NASA kabinet, sledili so Piloti, ekipa špikerjev iz Radia Študent itd. Ko se je nabralo dovolj ekip, smo po ligaškem sistemu naredili razpored, hospital postavili pravila igre – dve ekipi na odru, intro to?ke in izbor impro disciplin, moderator, se dogovorili za na?in ocenjevanja – oceni dveh sodnikov in publike, zapis ocen na zeleno šolsko tablo, kmalu se ji je na odru pridružil še semafor za odštevanje ?asa in ostali rekviziti. Petkov termin smo prestavili na nedeljo in za?elo se je … Takrat si seveda nismo niti približno predstavljali kakšen uspešen in razvejan projekt smo postavili na noge.
Impro liga je vzcvetela, dober glas se je hitro razširil, predstave so bile razprodane, za finala smo najemali ve?je dvorane, sponzorji so nas kar sami poiskali. V reviji Mladina so objavljali redne tedenske reportaže s tekem, kritiki kulturne strani ?asopisa Delo so v anketi Impro ligo uvrstili na vrh kulturnih dogodkov, ki so najbolj zaznamovali leto 1994.
Kako se je valila ŠILA
Takrat sem (Alenka Ogrin) za?asno delala v KUDovem tajništvu in sem bila nekako pri roki za organizacijo prvih improligaških predstav; kot simpatizerki GAM in redni obiskovalki Varietejev me ni bilo treba dolgo prositi za sodelovanje. V zraku je bil pionirski duh, online ob?utek, da sodelujemo pri za?etkih ne?esa velikega … Impro liga me je pograbila, ali jaz njo in ostala sem koordinatorka še dobro desetletje.
Nekega decembrskega dne me je v pisarni obiskala delegacija »KUDove mularije« – sinovi, ne?aki ali otroci naših prijateljev, »starih« KUDovcev, golobradi dvanajst do štirinajstletniki. Otroštvo so preživeli v KUDu, ki jim je postal drugi dom, a so prerasli sobotne predstave za otroke, pustovanja, Dedke mraze … Pritožili so se: »To ni fer, za vas odrasle imate program, za tamale prav tako, kaj pa mi?« Prav so imeli, v KUDu smo se deklarirali kot za vse generacije odprt prostor, a smo pri tem pozabili na najstnike. Predlagala sem, da med novoletnimi po?itnicami naredijo svojo predstavo, bomo že našli kak termin v dvorani za vaje in nastop. Tudi mentorja jim ni bilo težko najti med monrojevci, saj vsak starš raje vidi svoje otroke pri ustvarjalnem delu kot brezdelne na ulici in hitro je bilo dogovorjeno. Zbralo se jih je 7 ali 8 in pridno so vadili vsak dan po?itnic in nas potem povabili na predstavo na dan pred silvestrom. Zabavali so nas s ske?i in impro disciplinami in takrat smo prvi? ugotavljali kako primerne so tehnike impro gledališ?a za spodbujanje ustvarjalnosti mladih. Beseda je dala besedo in kmalu je bil dogovorjen skupni nastop z GAM – spopad generacij, o?etje proti sinovom. Skupina si je nadela ime Gujdeki in želja po nastopanju je bila vedno mo?nejša: nastopili so kot predskupina na prvem improligaškem finalu v Mladinskem gledališ?u in že naslednjo sezono so – zakaj pa ne? – pristali med improligaškimi skupinami.
A s?asoma smo opažali, da to ni pravo okolje za 13 in 14 letnike, ne samo zaradi poznih nedeljskih terminov, ko so se opolno?i vra?ali domov iz zakajene KUDove dvorane. Ob?instvo jih je sicer vedno prijazno sprejelo, saj so bili »tako simpati?ni«, a vedno bolj je postajalo jasno, da kratkomalo ne pašejo v Impro ligo, ki je za odrasle; najstniki imajo svoj doživljajski svet, druga?e se izražajo, imajo druge interese in življenjske izkušnje. Vedno ve? pa je bilo zanimanja drugih mladih, ki bi se radi poskusili v impro teatru, po drugi strani pa staršev, ki bi svoje otroke vpisali v tovrstno prosto?asno dejavnost, veliko raje kot v šolski dramski krožek … postajalo nam je jasno, da bo treba ustanoviti neke vrste impro ligo za mlajše in razmišljali smo kako se tega lotiti.
Kmalu se je pokazala priložnost: ?lanica GAM Mojca Dimec je v tistem ?asu za?ela pou?evati slovenš?ino na Gimnaziji Ašker?eva. Zbrala je skupino nabritih dijakov (Vid Vali? & comp.) in z njimi za?ela vaditi impro discipline. Kmalu je ugotovila kako odli?en u?no vzgojni material so impro discipline za nadobudne najstnike, se navdušila nad odzivnostjo mladih in kmalu prišla s pobudo o ustanovitvi impro lige za srednješolce. Idejo o projektu za mlade, ki bo zagotavljal podmladek Impro ligi, so ?lani GAM takoj podprli, tudi v mati?ni hiši v KUDu France Prešeren so bili zelo naklonjeni in kmalu je steklo.
?as je dozorel, ŠILA se je izvalila, se razvila …
21. marca 1997 smo na slovesni prireditvi v dvorani KUDa France Prešeren pod budnim vodstvom Mojce Dimec ustanovili ŠILO šolsko impro ligo, srednješolsko tekmovanje v gledaliških improvizacijah. Pred nabito polno dvorano so nastopili mladi improvizatorji – skupini Gujdeki in Vidci z Gimnazije Ašker?eva, oboji so bili odli?ni!
V tistem letu smo v ŠILO povabili tudi mlade improvizatorje drugih srednjih šol, jim zagotovili mentorje in ob koncu šolskega leta organizirali enodnevni turnir, ki so se ga udeležile 4 dijaške skupine – ostalo je zgodovina.
Najprej smo prevzeli improligaški format »impro tekme« in tekmovalna pravila igre z dvema ekipama, moderatorjem, ocenjevanjem dveh sodnikov in ob?instva. A kmalu se je pokazala potreba po zmanjšanju tekmovalnih prvin in namesto tega spodbujanju pedagoških principov. Zato smo se v ŠILI po prvi petletki lotili reorganizacije; Mojca Dimec je preuredila našo biblijo – navodila za izvajanje impro disciplin – in jih prilagodila za potrebe ŠILE. Za vsako impro disciplino je na novo opredelila bistvo in pravila izvajanja ter dolo?ila cilje in kriterije za ocenjevanje, z drugimi besedami: za razliko od Impro lige neupoštevanje navodil in nedoslednosti improvizatorjev v ŠILI ne kaznujemo z odbijanjem to?k, temve? nagradimo pravilno razumevanje in izvajanje impro tehnik.
Preuredili smo sodniški ocenjevalnik, ki je omogo?il bolj holisti?en in strokoven pristop do razumevanja impro disciplin. Ta pravila veljajo še dandanes.
Gremo mi na svoje
Najprej je ŠILA delovala pod okriljem Impro lige, ki je kot skrbna mati tako logisti?no kot tudi finan?no pomagala ŠILI, da se postavi na lastne noge.
V za?etku ni bilo lahko pregovoriti ravnateljev, da so na šolah omogo?ili delovanje ŠILA skupin. Nekateri takrat niso niti vedeli za kaj gre, ali je to šport ali gledališ?e. Kmalu pa se je sloves ŠILE razširil in med vodstvi šol je postalo prestižnega pomena imeti dobro ŠILA skupino; ugotovili so, da je impro gledališ?e med mladimi izjemno priljubljeno, imenitna aktivnost, s katero se lahko pohvalijo na informativnih dnevih, za zapolnitev programa šolskih kulturnih dnevov, spoznavnih vikendov, ob proslavah, mednarodnih izmenjavah in drugih priložnostih.
Led je bil prebit, število sodelujo?ih šolskih skupin je hitro naraš?alo, po prvih treh letih smo jih imeli že preko 20. Dijaške skupine so prihajale iz vse Slovenije, od Murske Sobote, Maribora, Slovenj Gradca, ?rnomlja in Nove Gorice, ve?ina pa tradicionalno iz Ljubljane.
Impro ligi smo se zahvalili za za?etno podporo in šli na svoje, postali samostojni projekt v okviru KUDa France Prešeren in se za?eli prijavljati na razli?ne razpise, predvsem na podro?je mladinskih dejavnosti, ljubiteljske kulture in kulturne vzgoje.
Z leti smo vzpostavili še dandanes dobro delujo? sistem, po katerem šole poskrbijo za pogoje delovanja šolskih ŠILA skupin: zagotovijo prostor za vaje, promocijo s plakati in honorar za mentorja, organizatorji ŠILE pa s sredstvi, pridobljenimi na razpisih in od sponzorjev, zagotavljamo sprotno delovanje in koordinacijo aktivnosti, izvedbo prireditev, dodatnih delavnic, nagrade najboljšim in prigrizek ob koncu sezone, usposabljanje mentorjev ipd.
Od za?etkov samostojnega delovanja ŠILE nam stoji ob strani Mestna ob?ina Ljubljana, predvsem oddelek za mladinske dejavnosti, na državni ravni pa JSKD.
Brez mentorjev ne gre
Za razliko od Impro lige, kjer smo novim skupinam zagotovili mentorje – izkušene improvizatorje – le na za?etku, smo v ŠILI kmalu ugotovili, da brez stalne podpore mentorjev na rednih tedenskih vajah in ob?asnih nastopih skozi celo šolsko leto ne bo šlo. Vendar kako zagotoviti usposobljene in predane mentorje za toliko skupin? Z leti smo vzpostavili sistem stalnega usposabljanja mentorjev – mladinskih delavcev, najprej pod imenom Mentoristi, potem Bodigatreba (prav tako s podporo MOL – oddelek za mladinske dejavnosti). Ve?ino bodo?ih mentorjev najdemo med šilarji; kmalu prepoznamo tiste, ki jih impro gledališ?e bolj zanima, se angažirajo, radi obiskujejo dodatne delavnice in druge impro predstave, pomagajo kot prostovoljci, informatorji itd. Prvo leto se kandidati za mentorje udeležujejo delavnic, predavanj, znamenitih OSSjev (o?arljivo skupinsko sojenje) in obiskujejo vaje ŠILA skupin ter si s?asoma izberejo mentorja, s katerim ob koncu sezone zaklju?ijo usposabljanje s pripravo in samostojno izvedbo vaje. V mentorske vrste jih sprejmemo na mentorskem vikendu – tradicionalno zadnji septembrski konec tedna, navadno nekje na Obali (Debeli rti?), kjer tudi družno postavimo koordinate nove sezoni.
Kdo smo »mi«?
Ob strokovni podpori Mojce Dimec sem ŠILO od ustanovitve dalje koordinirala Alenka Ogrin – organizirala prireditve, delavnice, poletne tabore in druge aktivnosti, skrbela za odnose s šolami, usposabljanje mentorjev, finance, prijave na razpise, poro?ila itd.
Pred leti, ko sem za?utila, da mi je vodenja Impro lige dovolj, sem jo prepustila v – kot se je izkazalo kasneje – napa?ne roke. Po dveh sezonah je klavrno usahnila, a se potem iz pepela spet zmagoslavno vrnila. Zato sem bila pri iskanju naslednikov, ki bodo odgovorno prevzeli in vodili ŠILO, še posebej previdna.
Leta 2010 sem delo predala mladim naslednikom, vsi so bivši šilarji – tako na nek na?in vra?ajo, kar jim je ŠILA v srednješolskih letih dala. In tako naj velja tudi za naslednje generacije.
Alenka Ogrin